Pasivna hiša je pojem, ki se je začel uveljavljati v 90 letih prejšnjega stoletja. S tem pojmom označujemo hišo, ki ima tako dobre izolativne lastnosti, da potrebuje izredno malo energije za ogrevanje ali ohlajevanje njenih notranjih prostorov. Izolacijske materiale je tehniška stroka skozi leta razvila do te mere, da omogočajo neverjetno ugodne koeficiente toplotne prehodnosti in toplotne prestopnosti. Vseeno pa se pri pasivnih hišah pojavi nov problem, ki ga običajno izolirane hiše z nekoliko slabšimi okni ne poznajo.
Ta problem je odvod vlage iz bivalnih prostorov ter omogočanje prezračevanja. Pasivne hiše potrebujejo prezračevalni sistem, s katerim se lahko regulira dovod zraka in količino vlage v njem. Hiše s pasivno izolacijo že lahko zadržijo skoraj vso toploto, toda tudi pozimi potrebujemo določeno zdravo mero zračenja. Če zračimo hišo z odpiranjem oken, to avtomatsko pomeni toplotno izgubo, ki je ne zmore zaustaviti še tako dobra izolacija. Še dodaten problem lahko nastane tudi zaradi nastajanja kondenza v preveč vlažnih prostorih, če si ti preveč zatesnjeni.
Prezračevalni sistem primernega tipa je tako zelo primeren za vse vrste hiš, tudi navadnih, v primeru pasivnih hiš pa praktično obvezen. V tem primeru za zadrževanje notranje toplote skrbi rekuperacija. Gre za proces, s katerim v posebnem izmenjevalcu toplote, ki mu pravimo rekuperator, odvzamemo toploto izhodnemu zraku ter z njo ogrejemo prihajajoči, svež zrak. Tako rekuperacija skrbi za bistveno boljše energetske prihranke, hkrati pa poskrbi še za enostaven priklop ostalih grelnih ali hladilnih elementov na centralni prezračevalni sistem.
Svež zrak z zunanjosti lahko tako poleg toplote, pridobljene z odpadnim zrakom, dodatno predgrejemo še s toplotnim izmenjevalcem zemlja-zrak ali zrak-zrak, ali pa v rekuperator pripeljemo grelne vodne cevi iz centralne naprave. Na tak način lahko rekuperacija in ostali sistemi za predgretje zraka poskrbijo, da se znebimo potrebe po radiatorjih in tako še dodatno prihranimo.